Obločnica, ki se rojeva

Ivan Mrak

OBLOČNICA

ki

se

rojeva

Himna o početku slovenskega Olimpa

Osebe

Mož

Salome

Pesnik

Arheolog

Kavalir

Napisano leta 1925

PROLOG

PESNIK: Mi smo v prekletstvu rojeni,

popotnica naša je kletev,

kletev odmeva – pa ne poneha.

Večno smo žejni – nikdar utešeni.

Naša ni noč in ne dan,

ker iz dneva v noč se preliva porog.

Našli smo tebe, ki si ena izmed nas,

ne bodi neuslišna kot Johanaan – –

ne dopusti, da zajočemo v noč žejni in

lačni

kot Salome, v brezsenih nočeh

Johanaanovih

usten lačna, soja njega oči žejna,

neutolažena – – neutolažena, od

veka do veka prokleta – –.

SALOME: Ni razločbe med nami – vsi se zdimo

prokletniki, razločenci –

vsem je neizprosna usoda zapisala

v duše neizpolnjivo željo, neutešen

glad – –. Mar je moj krik milši od

vašega – mar moja neutolaženost manj

pekoča? Kaj iščete v meni, ko sama

skoprnevam za žarkim sojem

Johanaanovih oči?

PESNIK: Kaj iščemo?

Salome – rahlo osenjenost mladske

lepote, ki se

zrcali v tvojem obličju.

ARHEOLOG: Salome, daj nam svojo prijazen – –.

KAVALIR: Naša polt izgoreva v sli za tvojo – –.

PESNIK: Priželjenje naše iščemo – v globočini

tvoje duše –

močni ton iščemo, ki nam bo zapovedal.

Moškosti komaj vzrasle, ki se rojeva v

tebi.

SALOME: Skriti žar moškosti ste zaznali v meni?

V meni sami je zaved tega.

V boju, iskanju tistega, česar so žejne

naše duše, me je nevidna sila

razženščila.

PESNIK: Salome, bodi naša, ker vsa naša misel

je v tebi – – –.

SALOME: Vaša?

Naj danes ne odgovorim, ko sem pa

nezavedje – –. A ljubim te, ko

začutim na prstih tisti močni dah

nežno škrlatnih usten, ko se vsesajo v

hrbet moje roke, ko da bi hotele

izigrati poslednji ton. Ko ves trpeč

prosiš moje prijazni, moliš bleskot

mojih igrivih oči, ko se najini ustni

zlijo v nedogledno sladak poljub. –

(Arheologu) Ljubi si mi, ko si plešoč

z menoj zrl, da je trepetala slednja

krvca, vsa spaljena tega blodno

bolnega pogleda.

(Kavalirju) Ljubi si mi, ko moliš

kipovitost mojega stasa, ko oberoč

zdrhtiš po črtah mojega telesa ter s

trepetanjem toplih rok ljubiš golost

moje lepote.

Pustite me seda pa bom mislila na tri

ljubeje, ki se zde želeni mož. (Odidejo)

Da – da – v njih glasu je trepet

silnega tona, vsi trije so zlitje moža –?

MOŽ (v ozadju): To je laž, Salome, ti lažeš sama

sebi, ti ne verjameš vanje, v teh

blodnežih ni moža!

SALOME: Kdo si ti, ki se mi rogaš?

MOŽ: Mož sem, ki si ga željna –!

PRVI VOZEL

Prvi zavez

(Poet, Salome)

PESNIK: Mar niso bili zvonovi, ki so vnesli v

mojo dušo velikonočno razpoloženje

tvoje duše? Mar nisem izjokal v tisti

noči vroče solze, ko so te moje sestre

nežile z objemi? Veš, da so bili trenutki,

ko je prišla v mojo dušo bol, da sem

zahrepenel za teboj in klical v tisto

temno noč – Salome – Salome – daj

mi ustne, da se utešim, da se napijem,

izkoprnim. Odmev pa je zamrl v

gubah tvojega posmeha. Obdala si se z

molčanjem in zaman sem kriknil v

temo, ki je žarela pred menoj, naenkrat

– – – Salome? Salome!

SALOME. Mar je bilo moje hrepenenje

izpolnitev – ? mar niso moje dlani

v bolestni prošnji – ?

toda on me ne sliši –

ne vidi sušečih se usten –

gasnečega soja mojih oči.

Ves trd je – ves rabeljski. Zaman

kliče moje srce od zore do mraka

– od lune do sonca, Johanaan – –

Johanaan – – kje si?

PESNIK: Salome – glej, sanjal sem, sanjal –

mesečino belojarko – v njo zavita

ti – Salome – kdaj te prisanjam?

SALOME: Tisoči so sanjali mesečino – jo

dosanjali – a mene ne dosegli.

Jaz sem vrisk lokomotive, ki trga

mleko mesečine.

PESNIK: Salome, jaz sem pesnik, moja duša

je harfa – vsa brneča živih strun –

SALOME: Mar še ni prišla do tebe misel, ki je

bila kakor krik lokomotive v noči – – ?

PESNIK: Da – Salome – prišla je – vsa

črna – se dotaknila harfe. Strune so

bridko zaječale.

SALOME: In je prešla tista misel – – ?

PESNIK: Zbal sem se je – – odpodil sem jo

– – jaz čutim tvoj pogled, Salome.

Ne glej tako, star sem šele šestnajst

let.

SALOME: Šestnajst let – – ? In še nisi

prisluškoval, kako vzkrikne

lokomotiva?

PESNIK: Salome – počemu? Jaz sem pesnik

– – v moji duši je harfa, nje strune

so sladke – – – o najslajše – –.

SALOME: Proč s tvojo harfo – – pojdi in

poslušaj, kako kriče lokomotive, kako

brne žice v zraku – – kako se zemlja

stresa v pomladnem drhtenju – – in

ko boš zaslišal tisti glas – pridi – –

PESNIK: Ne grem, Salome – – glej, moja

harfa je ubrana, da zapoje tvoji lepoti,

da očarovi tvoj sluh, da te nadahne

– opoji – –

SALOME: Vrzi proč – – tvoja harfa je črviva –

zaženi se na tir, da te povozi mašina, in

ko boš slišal bobneči kolos, bo v tvoji

duši nov tvor, tedaj pridi, da bodo

zapele grmeče strune – – !

PESNIK: Počemu vse to, Salome?

SALOME: Jaz sem viadukt –. Jaz sem vrata

nebeška –. Slišiš: vrata nebeška –.

Šestnajstletnikom ni možno prestopit

njih praga.

PESNIK: Salome, mar nas nisi objela – mar nisi

dejala – o – zdi se mi, da sem

našla moža!

SALOME: Mogoče sem ga našla, a sama ne

verjamem vanj!

PESNIK: Salome, bodi naša – vsa naša prijazen

je v

tebi – vse naše hotenje – vsa naša

misel – –.

Ti si kakor Nil, kakor sveti Nil – tri

dežele smo, ki jih napajaš – –. Ti

Nil –

o sveti Nil – –

SALOME: Skoro da bi te ljubila, mladec –. Glej,

in ti praviš šestnajstletnik? In jaz da

sem Nil – –

PESNIK: Salome, ti si kakor Kanaan, kakor

obljubljena

dežela.

SALOME: Jaz nisem Kanaan – moj tek je

grmenje nebosklona, ko se razjari

Vsevečni –

PESNIK: Ti si Kanaan – ti si sveti Nil in tvoji

lasje so nalik Rdeči reki – –

SALOME: Hotela bi, da si star sto let – –

pa bi te poslušala – –.

Hotela bi, da si kakor citrona ves

nežen, mehak, pa bi se zlila s tabo

v eno na gorečem neboderu, ki bi naju

privedel k nebeškemu očetu!

PESNIK: O ti si kakor rdeča reka Nil.

Ukaži!

Zapovej!

Saj ti si mi sveti Ganges, sveti Nil,

sveta Meka, sveti Rim – –. Ti si kakor

sveto mesto Jeruzalem v jutranji

gloriji.

SALOME: Pojdi v severne dežele do mrzle Neve,

do zlatega Kijeva. Pa poslušaj železne

ptice pod nebom, stroje v tovarnah,

slišal boš, da teko gladko in lahno, ko

sproščeni konji. To naj ti bo znamenje

za bodočnost.

PESNIK: A kaj potem?

SALOME: Potem pridi in poj, da nekje stroji

tečejo lahneje in hitreje kot pri nas.

Poslušaj tudi, če ljudje tako bojazljivo

skrivajo svoja nagnjenja kot jih ti – –

PESNIK: Ne razumem – –

SALOME: Pa poj, da so tam ljudje veliki in

svobodni, ker so se zavedeli postave,

ki jo je zapisal Bog v njih srca –

odkritosrčnost!

PESNIK: A ti, Salome?

SALOME: Pokliči železni neboder in skupaj bova

poletela nad njim, ker velika bova v

svojih dušah.

PESNIK: Opljuvali naju bodo – –

SALOME: Ha – sanjala sem o pilotu, ki me

povede do oblakov, pa je obtičala pred

mojimi nogami slamna bil –

PESNIK: Salome, ljubim te –

SALOME: Prevaril si me – izgini, moje oči so

skriti vulkani, moje misli nalik lavi,

glej, da te ne pokopljejo – –.

O – če bi – prišel – –

PESNIK: Salome – ti si vzdihnila – –.

SALOME: Poslušaš moje vzdihe – –

PESNIK: Salome, in če bi bila mesečina brez

rezkih vkrikov, mar me ne bi prižela

k sebi?

SALOME: Satan – satan –! Ha-ha – –.

Ti in satan – hlapčič – norčavi – –!

Slišiš, jaz sem nebotičnik, jaz sem

razdiravec.

PESNIK: Ti si nebotičnik – ti si Nil –.

In če bi prišel trenotek, ko bi se ti

zahtelo mesečnega hlapčiča, sina

božjega?

SALOME: Ha-ha – sina božjega?

Proč, satan! –

No in če bi se mi zahtelo tvoje cukrene

polti, pa bom pomislila – nate –

PESNIK: In jaz bom pri tebi – –

SALOME: Upaj – –

PESNIK: Upam!

Drugi zavez

SALOME: Ah – –

ARHEOLOG: Ti jočeš –. Ti močna –. Ti

neupogljiva, da – težko je življenje –

SALOME: Lažeš –! Poglej –! Povej, če je v mojih

vulkanskih očeh le kaplja! Ti garjavi

pes, počemu motiš mir moje duše!

ARHEOLOG: Mar nisi nekoč gladila garjavega

psa po glavi, da, vedno bolj se mi jasni.

SALOME: Jasni?

ARHEOLOG: Raztepena si, vsa bolna –. Ti si

kakor Marija Stuart –

SALOME: Jaz raztepena? Jaz Marija Stuart? Jaz

sem skrivnostni tank, ki drvi, ne oziraje

se na desno in ne na levo, proti

cilju – –

ARHEOLOG: In ta cilj je –?

SALOME: Mož!

ARHEOLOG: Mar ne čutiš, ti vase zaljubljeni

tank, da se ti smejo in rogajo?

SALOME: Smejo? Tudi jaz se smejem – –

ARHEOLOG: Tvoj smeh je grenak, ker je

spoznanje. –

SALOME: A njihov je groza, ker je budalost!

ARHEOLOG: Mar je vredno trpeti?

SALOME: Kdo si ti, ki prašuješ meteorje, ki

razsvetljujejo temno noč, počemu

svetijo?

ARHEOLOG: Jaz sem lastnik –

SALOME: Česa?

ARHEOLOG: Tebe!

SALOME: Mene?

ARHEOLOG: Jaz sem mož, ki si ga žejna.

SALOME A kdo si pravzaprav ti?

ARHEOLOG: Michelangelo mi je oče, Rafael brat,

Leonardo da Vinci je moj učitelj – –

beri te knjige in videla boš – spoznala

boš –

SALOME: In kaj mi daš, da preberem te knjige?

ARHEOLOG: Življenje!

SALOME: Življenje? Ti?

ARHEOLOG: Jaz –

ker potopil sem se v skrivnostni svet

renesanse in pil sem z velikimi požirki

nje sveti mir. Ne trapi za neznanim.

Jaz ti dam mir in življenje – –

SALOME: Odvrzi to haljo, te knjige – vzemi

brašna, pa se vsedeva na peroti najinih

zjeklenelih volj in odideva v še

nevidna carstva.

ARHEOLOG: Ne moreva, ne smeva –

SALOME: A kdo nama brani?

ARHEOLOG: Postave: v teh knjigah so napisani

paragrafi, ki bi naju obsodili – –

SALOME: Paragrafi?

Jaz poznam le eno zapoved in ta je

zapisana v vsakem mojem atomu: Živi!

ARHEOLOG: Ljudje so le radi tega veliki, ker

so si napisali paragrafe –

SALOME: – Navili v ure, oblekli v barvne cape,

poznam to pesmico, prijatelj! To, kar

nas oklepa, je napisala preteklost, a mi

smo novi ljudje. Nikdar ni bila v meni

zavest izpolnjevanja teh papirnih

paragrafov, saj čutim, da je v meni

življenje vse drugo, vse večje, ki se ne

da utesniti v norski kolobar teh knjig.

A ti si muzejski človek, ti si

preteklost – –!

ARHEOLOG: Žena, bodi pokorna možu!

SALOME: Muzej! Muzej, Muzeeej! Ha, ha, ha –

Mar ne slišiš, kako polje moja kri –

moje žile so kakor prenasičene ceste

velemesta – moja kri nalik gigantski

množici – – Jaz sem gigant s

prečudnimi željami. Pojdi v muzej!

In kupi si mumijo Grethen, tisto,

katero je ljubil z žarom svoje naivne

duše romantični doktor Faust!

ARHEOLOG: Ti veš, kdo sem – počemu to

norčevanje?

SALOME: Poišči si torej Rafaela, toda pusti mene

- ti oživela muzejska mumija. Mar ne

padajo nebotičniki smeha preveti vase,

ko zagledajo tvoje veličastvo sredi

bruhajočega vulkana moderne ceste.

ARHEOLOG: Ti trpiš, ti grozno trpiš, pridi k meni

v mir, v jasnost.

SALOME: Primi me za roke in vodi me. Bodi

kakor silen meč, ki bo prediral

gomzenje narodov, pa te bom ljubila.

Pojdi na sever, in ko boš videl goreče

muzeje – pridi, pa jih požgi pri nas.

Vstani! Bodi titan!

ARHEOLOG: Med rdeče tirane me pošiljaš – med

volkove s krvavimi gobci –

SALOME: Med sproščene sužnje te pošiljam. Iz

zverinjaka te pošiljam med svobodne

ljudi!

ARHEOLOG: A moje sanje – moji ideali - -

SALOME: Ti si preperel les – stisnem te – pa

si nič. A kaj si ti?

ARHEOLOG: Sedemnajstletnik –

SALOME: Zdelo se mi je, da si petdesetletnik,

tako siv je tvoj obraz. Nekje po zraku

vrši neboder in mrmra: njegova pot je

še dolga – naj ljubi!

ARHEOLOG: Ljubim!

Tretji zavez

KAVALIR: Ti plačeš? Pravili so mi, pa nisem

verjel - -

SALOME: Ti – ti si oprezovalec gadni – počemu

mi gledaš v dušo? Počemu se plazite

zlohotni nalik pocestnim sencam, pa me

prašujete – vi prokletniki?!

KAVALIR: Mar ne bi bil sladek potešek – tvoji

vzbujeni sli - -?

SALOME: S tabo?

Ti bi mi bil komaj za trubadurja, ko

bom ljubkovala – moža.

KAVALIR: Ti si mi lepa hudičevka. Pa počemu

se braniš, ko te je sama grešna sla - -?

A -?

SALOME: Ti - -? Ti - -?

KAVALIR: Jaz – mar ti nisem dovolj lep - -?

Tudi moja polt je vzpaljena v sli za

tvojo. Daj – daj – ne zmikaj - -

SALOME: Ti – da si mož?

KAVALIR: Mar ne čutiš moje vrele krvi, ki vre

v tvojo - -? Strniva se v eno - -

SALOME: Tvoja bom - -

KAVALIR: Moja?!

SALOME: Stoj! –

A predno se spojim s teboj, bova sedla

na cizo –

- objeta –

izvošček naju bo peljal po bulvarjih ter

izklicaval najini imeni - -

KAVALIR: Na cizo?

SALOME: Te je to usapilo, ti drzoviti kameleon?

Ti, ki si pridrvel k meni ko tank, ki si

hotel, da mi zapoveš?

- in ko bova obmetana gnilih jajc,

prigrustnih besed, ko bo slednji fakin

in pocestnica pljunila nama v obraz –

bova obstala – vsa velika –

vsa zmagoslavna – saj bova

triumfatorja. – Giganta, ki sta šla

preko smešnih ovir svoje dobe

in pokazala luč bodočnosti - -!

KAVALIR: Ne blazni, ti sladka hudičevka, daj

raje maline svojih usten. - -

SALOME: Se bojiš? Omahuješ?

KAVALIR: Jaz te ljubim - - -

SALOME: - Počemu to precitrano pesmico - -?

Jaz sem mašina – moj puh je čudno

vonjiv – vdihavajo ga moški vsi črni

- udrtih obrazov – upalih prsi –

žejnih usten – vpijajo ga dan na dan –

in jaz, ki sem gigant zdajnosti – naj

slušam pogrete sentimentalnosti

prošlosti - -

KAVALIR: Želim te – hočem te –

Toda počemu bi se izpostavljala

javnemu porogu – naj bova srečna

v tišini –

SALOME: Jaz, ki sem grmenje, naj se utišim?

KAVALIR: Zaželela si me – tvoja kri je vzkipela

z mojo v skupnem ritmu. Reci in mirna

boš.

SALOME: Ko da sem vaša vest, prigrustni

bojazljivci – tako se mi zazdi včasih,

ker vaša brezsramna ponudba je vedno

taista. A kdo si ti, ki si zagrmel v me

nalik avtomobilu v črni noči -?

KAVALIR: Ko sem bil star šestnajst let, sem se

zagledal v modre starce, brskal po

debelih knjigah. Toda tista čudna sla,

ki je zahtevala utešenja ga ni našla.

Zaprl sem knjigo za knjigo – V meni

je nekaj zavriskalo ko pisk mašine v

temni noči – pa sem se zavedel, da je

knjiga mrtva, a jaz, življenje?

Poklical sem prijatelja, ki so mu prsi

ko peroti nebodera, noge ko torpedo, pa

sem pil sladkost njegovih usten, dokler

mu niso usahnile in ni telebnil mrtev

na tla. Ko sem bil star pa osemnajst,

sem zagorel v sli za teboj.

SALOME: Osemnajst let – mlad si, prijatelj - -

O če bi vedela, da nisem zmožna najti

na tem planetu moža, ki me bo utešil

do poslednjega, pa bi rekla tebi - - -

KAVALIR: Hiti – da naju ne prehiti

mladovanje - - Vzemi – usahni mi

lica, izpij oči – pobeli ustne vse –

vse - - Bodi sonce, jaz pa cvet –

SALOME: A kje si pil citronasto sladkobo

prijatelja?

KAVALIR: V šotoru najinega molka –

SALOME: Vedela sem – vedela sem – Toda jaz

nisem molčanje, jaz sem grmeč stroj,

kakor hitro obmolkne - - zamre - -

Jaz sem gigant – sem bučanje - -

Moj tek skozi življenje je tek granate

skozi temo.

KAVALIR: Z hip postoj – izpij – oddahni se –

nato me zavrzi mrtvega – izpitega –

In sveti – sveti – sveti - - -

SALOME: Moja svetloba bo pobledela, če bom le

za hip obstala. Glej kako malo je

življenje, kako nično. A mi smo tu, da

ga povzdignemo do neba! Dvigni se

nad to preproščino –

bodi nebotičnik – bodi nalik

babilonskemu stolpu - -

KAVALIR: Razločenec?

Ne, raje zamrem za hip, ko da bi nosil

pezo razločenstva.

SALOME: Jaz sem ranzločenec – moje ime je

ponos, odkritosrčnost, življenje - -

Kdor hoče z mano pod nebo, svetu

v posmeh, ta je zame – ničè.

KAVALIR: Zaman boš čakala – a ko bo tvoja

sla prekipela do vrha –

izbiraj!

Življenje – ali – razločenstvo -?

SALOME: Življenje – razločenstvo –

Prvi razvez

SALOME: Bojim se te – ti si skrivnostna rana,

vsa nedogledna, vsa trpeča - -

MOŽ: Razločenik sem –

SALOME: In kako, da si prišel k meni groze

poln?

MOŽ: V meni se je rodila skrivnost, ki je

bila zapisana v nezavedju moje duše –

Išči Janeza Evangelista!

In v blodnji iskanja so prodrle moje

orlovske oči do tebe, zaslutile so v tebi

skrivno silo, ki se bo zlila z menoj v

genialno celoto.

SALOME: Zaslutil si me, ti silni med silnimi?

Tvoja duša je zahrepenela po objemu –

spojitvi – v neko titansko silo - -

MOŽ: Moja misel je razbežala slap peščenca,

ki me je vkleščil – in jaz –

Babilonski stolp, sem v ognju svojega

življenja stopil do tebe, ki se zdiš

sila –

SALOME: A kdo si ti – pred katerim se zdim jaz

bojazen, plahost, nezavedje?

MOŽ: Titan sem – moj dah je večnost. Moje

misli so železne peroti. Kar vzamem v

roke, se spraši v nič. Zato sem sam.

Iščem nečesa, ki bo sladko ko češnjev

cvet, a močno ko grmenje –

Nekoga, ki se bo zdel velik, ki ga bom

razkrival do konca –

V katerem bo vsa moja norska sla –

ki bo prekršil to trohnobo, ki oklepa

nagnusnega človeka, a bo zdirjal sam ko

sproščen žrebec v puščavo.

Nekoga, katerega otroški dih je

razmetal igrače, se zakopal vase, ter

videl - - videl - -

Ker pravijo, da je groza v meni, kar

vzamem v roke, se spraši v nič.

SALOME: A kaj hočeš od mene - - ti - - ti,

ki se zdiš nalik - -

MOŽ: - možu - -

Ti si sila, grmenje, bučanje, bliskoviti

meteor - -,

jaz sem sila - -

Strniva se in krešiva iskre, ki bodo

obsvetile svet.

SALOME: Bodiva, kako čudne močne, sladke so

tvoje besede, da mi glas drhti ob njih,

da bi klicala v nedogledje - -

Bodiva - - bodiva - - bodiva -!

MOŽ: Bodiva? Mar ni v tvojem vzkliku

prikritje, slutnja, neko čudno

nedognanje? Mar se ne skriva za njimi

blodni nasmeh treh netopirjev, treh

senc brez odmeva?

SALOME: Bodiva? Mar ne done tudi tvoje

besede nedognanje – kje je oni končni

zvok, ki bo močan, da bo raztrgal

vse vezi, ki me priklepajo na zemljo?

MOŽ: Odtrgaj se od treh blodnežev – vzpni

se na sedmobarvni neboder nebeških

voda – v objemu poletiva pred prestol

Vsevečnega!

SALOME: Te besede živim sama – a v meni je

želenje za končnim zvokom, ki bo

močan, da bo prediral nebes in zemljo.

MOŽ: Skupaj ga poiščeva –

Skupaj se zlijeva v njega izpolnjenje!

SALOME: Ko bo gorela v tebi najsilnejša luč –

pridi – pa me prižgi, da bova –

MOŽ: V tebi je le slutnja najinega zlitja - -?

SALOME: Da, jaz sem nebotičnik, kateremu si se

rogal.

MOŽ: Bojiš se me – bojiš – slišiš, bojiš - -

A čeprav me želiš s slednjim atomom

svoje sle – in svoje duše – zato trpi!

SALOME: Počakaj - - še en blisk, še ena

dinamitna misel - - -

MOŽ: Trpi! (Odide)

SALOME: (pade na tla)

Drugi razvez

(Salome. Pesnik. Arheolog. Kavalir)

SALOME: Slaborečili ste, pridrugi moji. Ljubi mi

včeraj, danes prigrustni.

O mar bi mogla nizkotno skriviti se

pred drhaljo? Gledati se v njih, ki so

kaliž - - Mar nisem še razvrgla vse

teme njih mlamola – in moja duša, ni

vsa v njem, ki je kakor hrast sredi

grmovja? (oni trije odidejo)

Kako umazana je njih ponudba – a

ob prvem udaru bi boječe kričali:

Candra! Sami bi šli mednje, ki so me

izločili - - da - - da – to vse – to

vse – je le praznoglavo tantanje, a ko

bi zajela, bi me zamazala mlakuža. Kako

so čebljali, se naličili s krepostjo,

navesili z zgovornostjo –

Ta glas - -?

Ne, ne - -

Samo njega ljubim –

toda vzdala sem jim

in kakšna sladkost jih je videti

skrivljene pred mano, ko molijo

mene - -

On me ne moli - -

On me ljubi - -

Jaz pa sem žejna, norsko žejna

bleščave govorice, ki me olaskava,

da drhtim - -

On bo moj mož - - a oni bodo moji

sužnji - - - A jaz? – Jaz bom

kraljica!

DRUGI VOZEL

Prvi zavez

PESNIK: Si sama?

SALOME: Pridi – poj mi – vlij mi tolažbe v

razbolelost moje duše.

PESNIK: Kraljica – jaz naj ti pojem?

SALOME: Da – poj mi – poj –

PESNIK: O tebi, ki si kraljica iz Sabe – ki si

Nilova hči, jutranja rosa – večerni

hlad – pesem goreča – bleskot

očesa .

SALOME: Ta pesem je laž!

PESNIK: A v meni je resnica.

SALOME: Tvoja resnica ni več resnica. Ti si

preteklost, ti si laž. Poj o meni –

ne baji!

PESNIK: A kaj naj pojem o tebi?

SALOME: Da je moj cilj večnost – da sem

meteor, ki išče meteorja. – Da sem

neizpolnjeno hrepenenje – po zraku

hlepeč – sinjine neutešen neboder.

PESNIK: Kraljica, moja pesem ti bo očarovila

ozračje,

moja duša te bo ovila v sinjino - -

SALOME: Tvoja je prigrustna, kot si ti.

PESNIK: A kaj naj ti pojem, kraljica?

SALOME: O meteorju – nebotičniku, ki sem ga

srečala. Zastrt je bil v temo –

le njegove oči so žarele – prešel me je

tak natok boli, da sem si priželela

pozabilnega leka, da zamori bohotno

slo, ki se rojeva v meni - -

PESNIK: Kraljica?!

SALOME: Zazrla sem se vanj – v njega močne

oči. K njemu bi skočila, kriknila bi –

saj sem bila norsko pijana njegovega

pogleda. Sladost me je prevzela, da

drhtim ob opojnem spominu.

PESNIK: Da – tako sem sanjal – taka je

kraljica iz Sabe.

Oči gore v strastnem ognju – roke ji

trepečejo

v neobjetosti –

Žar je – žar, plamen ves neutešljiv –

pozdravljena kraljica iz Sabe!

SALOME: Kaj praviš, hlapčič blodni?

PESNIK: Pozdravljena, kraljica iz Sabe!

SALOME: Govori – tvoje besede so ko olje, ki

daje hitrost meteorju –

Govori – moja prijazen je v tebi

PESNIK: Čuj, kraljica, moj načrt –

Bila je noč – čudna noč, stal sem na

visokem hribu,

pod njim pa so gomzele črede narodov –

vsi so bili v žalobi –

njih plač je prodiral do nebes – brez

gospodarja so.

Jaz sem jim zapel o tebi - -

hodi z mano, kraljica iz Sabe,

hodi z mano – hodi z mano,

kraljevala boš – kraljevala –

SALOME: Trudna sem –

A jaz hočem jamstvo – slišiš, hlapče,

jamstvo – jamstvo.

PESNIK: Tu je jamstvo, kraljica.

SALOME: In praviš, da bom kraljevala?

PESNIK: Sto narodom.

Pozdravljena, kraljica iz Sabe!

Drugi zavez

SALOME: Počemu besedičiš? Uteši me - -

ARHEOLOG: Utešitve iščeš – glej, pridi – moje

sobane so nasičene človeškega duha

vseh vekov.

SALOME: Motiš se, hlapčič teme – jaz žejam po

svetlobi –

ARHEOLOG: Svetloba je ena, je večna.

Ves ta svet se zdi zbloden obroč, ki se

vrti v pijanem plesu brezkončno,

nenasitno željan norsko novega.

A vi blodneži ne vidite, da so vsi toni

preigrani, da je bistvo isto, le oblik

je spremenil svoj obraz.

SALOME: A jaz ti pravim, da blodiš – svet ne

teče več v starih, umirjenih normah.

Človek se je dvignil v donebesno

veličino – a vi muzejski duhovi,

vi paragrafi ga priklepljate vsak hip

nazaj na zemljo, češ saj to ni možno,

saj za to ni paragrafov, saj o tem ne

govori zgodovina.

ARHEOLOG: Če gre tak človeški titan po cesti

in pade nanj meteor, mar mu ne zdrobi

glave nalik meni .

SALOME: Blodiš, zamegljenec. Mi smo doumeli

slednja čuda nebosklona, naša čud

dojema sleherni njih gib, mi titani

se ne bojimo padajočih zvezd.

ARHEOLOG: Pridi – ovenčam te z nakitom

kraljevskih mučenic, posadim te na

prestol! Pridi - - pridi - -!

Tretji zavez

KAVALIR: Si postala sla?

SALOME: Kdo ti je dal pravico, da me prašuješ

- mene, ki sem temelj?

KAVALIR: NE modri – bodiva si odkrita - -

SALOME: Tvoja večna želja – večno žejni – če

resničim, potem ti modrim, eč lažem,

ti resničim.

KAVALIR: Pojdi z mano in živi!

SALOME: S tabo? In kam me popelješ, mene, ki

sem električni veletok, večno

valovanje?

KAVALIR: Pridi in prva noč bo pijanstvo dveh

wildovskih duš.

SALOME: Bi bilo pijanstvo dveh wildovskih

teles – a ne duš!

KAVALIR: Ne trapi – mar še ni v tebi spoznanja,

da je razkritje tepavost?

SALOME: A molčanje pamet – da te spečega

pobijejo s kolom. Tvoja pamet je vsa

norska!

KAVALIR: Kdo pobije – koga pobije?

SALOME: Mar ti ne tantajo dan na dan –

ozdravimo te – vrnemo te življenju.

Prokletniki, sami ne vedo, da

podkopavajo temelje človeštva.

KAVALIR: Resnično modriš – jaz te ne umem.

SALOME: V meni vre še nerojena skrivnost,

kriknila bi jo vsemu svetu v obraz,

da bi se pretresla zemlja v tečajih –

Velika je krivda naša, ki se je niti ne

zaveste. Vi kamnate prijateljstvo –

prigrustno vam je – vi klevetniki te

najsvetejše relikvije vseh časov, vseh

dob.

Mi smo silna električna sila – veletok,

ki mu ni enakega v vsemirju.

KAVALIR: Ne razumem – oni nas vendar ne

morejo razumeti, ko pa niso naših

čudi.

SALOME: MI smo še srednji vek, inkvizitorski

vek, vek teme, oblačja, zamegljenosti.

Kako se bodo rogali zanamci, ko bodo

brali, da so v dvajsetem stoletju

zatirali nosilce živega električnega

veletoka. Da so jih gonili po ječah,

jih križali s posmehom, namesto da bi

se čudežnega toka poslužili, so ga

hoteli izločiti.

KAVALIR: Toda počemu se izpostavljati križanju?

SALOME: A pred križanjem se izpovem vsemu

svetu – moj krik vzvalovi – rodi

misli – rodi raziskovalce. Nekdo mora

biti začetnik.

KAVALIR: Velika si – močna si –

SALOME: - A vendar nesrečna –

KAVALIR: Nesrečna?

SALOME: On – titan, s katerim naj bi rojevala

luč sveta - - njega ni.

KAVALIR: Njega ni?

Mar meniš, da se titani ne izživljajo

nalik nam? Pridi – jaz te ošampanjim

za kralja razbrzdane bakhanalije, on

pride – tebe sanjajoč – te vzame - -

SALOME: Toda?

KAVALIR: No?

SALOME: Tvoje besede drhte ko lasje mojega

gospoda v vihri – Kaj se skriva za

njimi?

KAVALIR: Sla - - vsa okleščena tvoje

neprijazni –

SALOME: - Ti? Ti poznaš odkritosrčnost?

Vprašam te, ti lepi mladec, mar nečeš

z mano v silnem poletu pod nebo?

KAVALIR: Ne morem.

SALOME: S tabo grem.

KAVALIR: In boš kralj večera?

SALOME: In bom kralj večera - - -?

SALOME: Gospod – počemu čakam zaman?

Plazim se po temi blatnega mesta,

koprnim, da vzdrhti moja roka po

črtah, ki bodo kakor sanjani lik

tvojega stasa. V noči trgam rjuhe,

grizem pekoče roke, da izpijem žar

zaželenega poljuba.

MOŽ: Trpi! plazi se! V trpi in boli je

spoznanje!

SALOME: Ne glej več mojih muk – bolesti za

teboj upaljene polti: Poglej, vsa moja

prijazen je v tebi, ki si mi sanjani

meteor, s katerim se zlijem nekoč

v prečudno luč.

MOŽ: Mar nisi v blaznosti kriknila: Idi!

Otresi se ljubejev. Gospodovanja se ti

hoče, a pri tem pozabljaš na veliki

namen svojega žitja. Otresi se jih,

katerih pot pelje v nedoločje in temo

- in jaz pridem.

SALOME: Jaz ljubim samo tebe – premisli se.

Reci, kar tvoja beseda je kakor

zarezana in peklo bi je ne

premaknilo –

MOŽ: Trpi! (odide)

SALOME: Pridi - - pridi - - napravi me kralja

razuzdane bakhanalije –

KAVALIR: Tu sem, kraljiva – pij – izpij mi kri

in mozeg – oklešči me – zadavi me

- Ti – ti si kralj večera!

- o –

SALOME: Jaz tvoja? Ti bledi netopir! Ždel si v

zatišju, kdaj vzpalim v strasti za njim.

Ko pa me je obšla norska sladost, ki mi

jo je vzdala njega bohotna bližnost, sem

se mu ponudila, on je poln priželenja

premagal svojo slo, zvest temu, kar je

rekel – odšel. Tisti hip si se

prigolomišil – za trenotje sem

zabila razločbo med teboj in njim.

V želji moža si me potešil. A danes

se mi vidiš prigrusten, ker še ves

gniješ v močviru meščanskih

zank – v preteklosti – zamegljenosti.

Ni več v meni želje gospodovanja –

le ena je luč mojega življenja – jaz

želim le njega, nebotičnika, titana,

njega, ki je mož!

Razvez

SALOME: V tebi je dognanje – reci besedo;

vstanem in grem za teboj, ker tvoja

beseda bo močna, vsa velika, me bo

razkleščila!

MOŽ: I v tebi je dognanje – močni blisk, ki

se že rojeva v tvojih očeh. Vstani!

Izpovejva se, da se bova našla, da se

rodi, ki je prileženo.

SALOME: Moč je v tvoji besedi, da so v hipu

odnehale vezi, ki so me sklanjale

k zemlji. Sedaj je v meni svoboda,

silovitost vulkana - - Dognanje

bo veliko spolnilo moje življenje,

zato proč vsa opuhla nečimrnost,

vsa trenotna sla, ki me je ovirala

na mojem donebesnem poletu.

MOŽ: V trpljenju in boli sva se očistila –

najini srci sta rešeni malega – Duši

najini zmožni rojevati donebesnega

titana - -

SALOME: To bo misel najina, ki bo razrvala

zemljo v tečajih, ji zaukazala novo

smer, nov tek. Saj bova odkrila

veletok, nasproti kateremu so današnja

dognanja – nič.

MOŽ: Midva bova odkrila misterij

prijateljstva - - Naj pade prva

beseda, ki bo rodila dognanja - -

Duet

MOŽ: Kdo sem? Mar je možen odgovora hip,

ko so me klesala leta?

Mož sem – poslušajte, kako usoda

kleše moža! V trinajstem letu, ko mi je

bil glas brnenje žice, ko mi je bilo telo

čudi razbolelo, sem šel trdnih korakov,

poln vere – čez most spoznanja.

Zdel se mi je silovit, zagoneten, visoko

gori nad množico, nad milijoni. Ko sem

že segal po nečem – je zarjulo nekaj

v meni – bila je peklenska polt, ki je

zahtevala, zahtevala - -

Ko skrivnostna ptica me je okleščila

z gorečimi rokami ter me potisnila

v vrvenje. Hip je bil prečuden, sladak,

da bi ga pridržal in živel ob njem,

pa se je splazil v nevidje, nedogledje.

Osamel sem stal med milijoni, v srcu

mi je gorelo peklo –

Ko me je pa žgalo – Petnajsto

leto - -

SALOME: Sedemnajsto leto - -

Mož: Vse razbolelo, vse goreče, sem znova

stopil na most spoznanja, ter zakričal

s silovitim krikom:

Jaz sem jaz, ki sem nalik Kristu - -

Iščem in blodim po Janezu

Evangelistu - -!

SALOME: Iščem Gospoda mojega - -

Jaz, ki sem nalik Janezu Evangelistu!

MOŽ: Ker že takrat je živela v meni – v

nezavedju velika skrivnost. Naenkrat

pa sem začutil, da mi je duša vsa

ranjena posmeha, da je moje telo

razbolelo udarcev. Pod mano pa se je

režala vsa gnusna množica ter rjula

z gromovitostjo bruhajočega vulkana:

Na križ z njim!

Moje roke so se razklenile, na dlaneh

sem začutil dvoje bolečin.

Tedaj pa sem kriknil z močjo

prebujajočega se titana:

Nočem!

Roke so mi omahnile – jaz pa sem

stopal navzgor – Videl sem vulkanski

tok tvojih oči, zazrl se v nebesno

nežnost tvoje duše - - Rojeva se

- žari – naj govori. Počemu ne bi

smela zaživeti – mar ni v dnu

najinih duš pisan prikazan, ki ga je

zarisal Bog sam – živeti!

In vi nama branite izpolnitev te

zapovedi. Bruhnile ste v naju val

svoje gnusobe, a pregazila skozi mlamol

vaše zlokobe! Vi drvite v pogubo,

ker ste se s skruno roko dotaknili

prezakona stvariteljevega. Strniva se v

gigantsko luč – v obločnico,

da vzžari v najini genialni enoti

ves svet!